www.researchgate.net/publication/267202022_Late_La_Tene...

来自 : www.researchgate.net/publicati 发布时间：2021-03-25

160 Janka ISTENIČpovezave, zvončast zgornji zaključek ter okov z zanko za pripenjanje, pa tudi lestvičasti okov. Pri povezavi sprednje in hrbtne platice obravnavanih nožnic so uporabili kombinacijo dveh načinov: v zgor-njem delu z zavojem ene platice čez rob, tako da objema rob druge platice, v spodnjih dveh tretjinah nožnice pa z robnim okovom, ki je povezan z lestvičasto postavljeni-mi prečkami. Prvi način je običajen za keltske meče od zgodnjelatenske dobe dalje (prim. Pernet et al. 2006, 36). Lestvičasti okovi so značilni za mlajši del poznega latena (Lejars 1996, 92–93, sl. 7: 9–11; Sievers 2001, 153, 217–219, kat. št. 138–139, 141–142, 144–145, 147–149, t. 49–5216), izhajajo pa iz podobnih okovov na nožnicah tipa Alizay in Ludwigshafen, ki so značilni za LT D1 v zahodnem delu keltskega sveta (Haffner 1989, 203–206; Lejars 1996, sl. 7: 3–8; Metzler, Gaeng 2009, sl. 209 in 210).Lestvičasti okovi nožnic imajo lahko ostrogasto oblikovan zaključek. Razen na nožnicah z okovom iz bakrove zlitine s predrtim okrasom take zaključke najdemo na železnih nožnicah z železnim mrežastim okrasnim okovom in tudi na drugih vrstah nožnic. Znani so iz Nemčije in Poljske, po en primerek pa iz severne Francije, Slovenije (Verdun) in Djerdapa. Zdi se, da so germanskega ali morda keltskega izvora, njihovi začetki pa segajo na začetek poznolatenske dobe (Gleser 1999, 77– 83, 86–88, sl. 29, seznam 2; Gleser 2005, 118–124). Čolničasti zaključki nožnic so značilni za zahodnokeltska tipa poznolatenskih (LT D1) nožnic Alizay in Ludwigshafen (Metzler, Gaeng 2009, sl. 209: 1, 3, sl. 210; Pernet et al. 2006, 41–42, sl. 2.9: 3c), lestvičaste okove z rahlo ali izraziteje zoženim in zaobljenim zaključkom pa najdemo v grobovih mlajšega dela poznega latena (LT D2) prav tako zahodnega keltskega sveta (Lejars 1996, sl. 7: 10,11; Pernet et al. 2006, 40, 42, sl. 2.9: 3a). Keltskega izvora je tudi tehnika izdelave predrtih okra-sov z odstranjevanjem materiala, ki so jo Kelti poznali že v zgodnji mlajši železni dobi (Schönfelder 2002, 122). V taki tehniki je narejen tudi predrti okras železnih okovov voza iz poznolatenskega (LT D2) groba keltskega veljaka z najdišča Boé v Akvitaniji (Schönfelder 2002, 115–126, sl. 78–80). V motive predrtih okrasov obravnavanih nožnic se nismo poglobili. Metzler in Gaeng (2009, 247) menita, da združujejo keltske in nekeltske motive (arkade). Arkade, ki so prevladujoč motiv na skorajda vseh predrtih okrasih obravnavanih nožnic, je kot sredozemski motiv na okrasih obravnavanih nožnic omenil že Künzl (1996, 397).Uporaba bakrove zlitine za nožnice je v srednjelatenski dobi redka (Guštin 1981, 228–229, t. 46), pogosta pa je od začetka poznolatenske dobe, ko se pojavijo nožnice tipa Ludwigshafen (Pernet et al. 2006, 40–42; Lejars 1996, 79; Metzler, Gaeng 2009, 237–240, sl. 209, 210; Wyss, Rey, Müller 2002, kat. št. 20–23, 37). Pri mečih, ki pripadajo obr avnavanim nožnicam, prav tako prevladujejo latenske značilnosti, kot so zvon-čast branik in poševna ramena. Dolga in ozka rezila s koničastim zaključkom, ki so lahko posledica rimskih vplivov, poznamo z dela poznolatenskih mečev (prim. Lejars 1996, 90, sl. 6: 4; Wysss, Rey, Müller 2002, t. 9–14: št. 26,28,32–34,36,39–42,44). Gumbu podoben zaključek 16 Risbe na t. 51 so napačno številčene.ročaja meča imajo tudi drugi latenski meči (npr. Wyss, Rey, Müller 2002, 57, t. 23, 24, 33, kat. št. 74; Sievers 2001, 217–219, kat. št. 140, 141, t. 50: 140,141). Metalografske značilnosti obeh rezil mečev, ki sta bila raziskana s tega vidika, prav tako ne kažejo odstopanj od keltske tradicije (Schwab 2005, 327–331). Oblika obravnavanih nožnic in mečev kaže torej kelt-ske značilnosti. Enako velja za tehniko izdelave predrtega okrasa, medtem ko del motivov tega okrasa ter dolge in ozke konice dela obravnavanih mečev (prim. pogl. 11) verjetno odsevajo rimske vplive. Glede na jasno povezanost obravnavanih nožnic in me-čev s keltskim svetom je izredno presenetljiva ugotovitev, da so pri primerkih iz Slovenije vsi deli iz barvne kovine narejeni iz čiste medenine in da isto velja za nožnice iz groba 78 v Zemplínu (cf. Longauerová, Longauer 1990), groba 784 v Wederathu in iz Badenheima17 ter da so na nožnici iz Büchla prav tako uporabili zlitino bakra in cinka (okoli 12 %), ki pa vsebuje tudi kositer in svinec (Schwab 2005, 332, pregl. 2). Dejstvo, da so sprednja platica in okrasni okov teh nožnic in branik ter vrhnji zaključki ročajev mečev iz čiste medenine (tj. medenine z okoli 20 % cinka), jasno kaže, da so za njihovo izdelavo uporabili svežo čisto medenino oziroma medeninaste ingote (prim. Müller 2002, t. 120: 1488; Riederer 2002, 132, kat. 1488), ne pa medeninastih predmetov, ki bi jih pretalili (prim. npr. Nieto 2004). Pri taljenju medenine se namreč delež cinka zmanjša (prim. npr. Nieto 2004), dodajanje drugih kovin staljeni medenini pa je v sestavi zlitine še očitneje (prim. npr. zlitino nožnice iz Büchla – Schwab 2005, pregl. 2 in sponke – Šmit et al. 2005, pregl. 3). Kelti medenine niso izdelovali, Rimljani pa so jo pri-dobivali in uporabljali od okoli 60 pr. Kr. (Istenič 2005, 204–205, 209–211; Istenič, Šmit 2007). Interpretacijo njene uporabe pri obravnavanih nožnicah in mečih otežuje dej-stvo, da je elementna sestava ugotovljena in objavljena le za zelo redke kovinske predmete poznolatenske dobe. Med njimi so meči s številnimi ovalnimi kovinskimi (iz barvne kovine ali železa) ploščicami na ročajnem trnu, ki so soča-sni v tem članku obravnavanim mečem in nožnicami, saj primerek iz grobov 805 in 809 grobišča v Wederathu kaže na datacijo okoli 30 pr. Kr. Znani so s severovzhodnega obrobja Galije (največ, tj. šest najdišč je na Nizozemskem) ter tudi najdišč vzhodno od Rena (Haffner 1989, 229–238; Roymans 2004, 108–112, sl. 7.4, 7.5). Analize ploščic na ročajih treh mečev iz Nizozemske kažejo, da so iz brona (Verwers, Ypey 1975, 87, 88, tab. 1).18 Na dveh mečih te skupine, iz reke Scheldt pri kraju Denain in iz Rögatza, pa so take ploščice medeninaste (Roymans 2004, 110–111; Verwers, Ypey 1975, 90–91). Analizirana ploščica na meču iz Rögatza je iz bakra in cinka (razmerja niso podana) in ne vsebuje kositra (Verwers, Ypey o. c.), kar kaže na čisto 17 Za podatka o sestavi nožnic iz Wederatha in Baden-heima se zahvaljujem Rolandu Schwabu (Curt-Engelhorn-Zentrum Archäometrie, Mannheim).18 Analiziranih je bilo šest ploščic s treh mečev; sestava brona se pri vseh treh mečih razlikuje (svinčev bron s 5 % svinca in 5–6 % kositra; bron z 12 % kositra in svinčev bron s 5 % svinca in 12 % kositra).Janka_AV_61.indd 160 11.11.2010 10:40:53